Govoriti o enkratnem človeškem junaštvu, o etični veličini nove svetnice, Albanke matere Terezije, je tako rekoč odveč, odkar je dobila nagrado od ustanove, kot je Nobelova, znane po svoji ne preveliki simpatiji do katolištva. To je tudi razlog, zakaj danes mnogi Slovenci ne verjamejo v možnost, da bi isto, se pravi Nobelovo nagrado, dobil misijonar Peter Opeka, ki je zgradil čudežno človeško mesto na revnem Madagaskarju. Ime matere Terezije ima danes že svetovni zven, kakor ime kakšnega politika ali velikega športnika. Zato bo zapis, ki sledi, izstopal iz običajnega pisanja o njej, o njeni človekoljubni veličini, in se ustavil ob neki drugi veličini, ki jo je prejšnja zasenčila: o veličini njene vere.

Imeti dvome o temeljnih krščanskih resnicah je skušnjava, brez katere skoraj ni bilo nobenega svetnika. Bralec Povesti duše Male Terezije iz Lisieuxa bi utegnil reči, da vsaj Terezija Martin v svoji sončni in ognjeviti vernosti takih skušnjav ni mogla imeti. In vendar...