September je bil za mene vedno lep mesec. Poletje me je vselej nagradilo z veliko lepimi doživetji, ki sem jih bila deležna z življenjem na deželi in enotedenskim odhodom s starši na morje. Pa vendar še sedaj vem, kako mi je po prazniku Marije Vnebovzete vselej zadišala šola. Kako smo šli z mami v knjigarno kupovat šolske potrebščine in s kakšno skrbnostjo smo potem še isti dan zavijali knjige in zvezke. Hm, vonj, ki ga nisem pozabila.

Danes sem mama trem sinovom in najstarejši je letos prvošolec. Skrben in vesten, na trenutke vidim sebe v ogledalu. Šole je neskončno vesel. Lepo.

Hiperaktiven drugorojenec

Pa vendar … Lansko leto isti čas so naju z možem poklicali v vrtec, da rečemo besedo, dve o drugorojencu, ki je imel tedaj tri leta. Prijazen pogovor, strokovnost in predvsem skrb ravnateljice in vzgojiteljice za najinega otroka me še danes navdaja s toliko hvaležnosti, da se mi orosijo oči. »Otroka zanima veliko reči, ko pride do malo višjega mise...