»Kadar žanjejo ajdo in je vreme lepo in sončno, se razlijejo po polju najlepše barve, kar jih premore jesenska narava. Res je, da so polja nekam otožna, ker že vsa poletna rast zamira, toda vsa ta zamišljena otožnost, ki zastira polja, gozdove, hribovje in globače, je tako lepa, da človekovo srce nehote prisluhne čudnim, daljnim mislim. V tem času se preliva v ozračju nešteto prelepih barv – barve orumenelega drevja, rjavih njiv, zelenih smrekovih gora, barve temačnih lok in globač, ki se zlivajo v tisto prečudno, mirno jesensko barvitost, katere skoraj ni mogoče opisati. In koder sejejo jesensko ajdo, se ji pridruži še barva ajdovih zorečih, ali še močnejša, že požetih njiv s svojim temnordečkastim, skoraj vijoličastim odsevom ter daje vsej jesenski podobi šele tisti pravi, globoko občuteni izraz poslavljajočega se življenja.«

(Prežihov Voranc: Ajdovo strnišče (Solzice, 1949)

Ponovno živahno v šolskih klopeh

Spet se šolske klopi premikajo zaradi ra...