Jezna kolesarka
Jezna kolesarka
Bil je poletni dan. Preživljala sem ga v družbi družine, ki mi je v varstvo zaupala svoje otroke.
Bil je poletni dan. Preživljala sem ga v družbi družine, ki mi je v varstvo zaupala svoje otroke. Mahnili smo jo na izlet ter med potjo ves čas klepetali, ko smo za seboj nenadoma zaslišali cingljanje z zvončkom, glasno neodobravanje in pikre kletvice. Imeli smo komaj dovolj časa, da smo skočili s ceste ter jezni kolesarki omogočili, da je nadaljevala svojo pot.
»Marija,« me je za rokav pocukal najmlajši otrok, »zakaj se je ta gospa tako razjezila? Saj smo se ji umaknili.«
Njegovo vprašanje me je spodbudilo k razmisleku. Vsekakor za njeno jezo nismo bili krivi mi, saj smo se ji pravočasno umaknili s ceste. Predvidevam, da je imela kolesarka v tistih dneh različne težave in stiske, zaradi katerih je bila do nas tako razpoložena in žaljiva. Njena nestrpnost je bila zgolj izraz notranjega nemira.
Če dobro pomislimo, hitro ugotovimo, da v trenutkih, ko ne gre vse tako, kot bi si želeli, svojo jezo ali razočaranje hitro prenesemo na svojega bližnjega i...