Pozdravljeni!

Smo družina s tremi otroki, starimi od pet do deset let. Oba z možem rada pojeva in tudi spoznala sva se na koru. Iz ljubezni do glasbe sva vse otroke že majhne vpisala v glasbeno šolo. Najmlajši bo začel letos s pripravnico, hčerka bo šla jeseni v drugi razredu violine, prvi pa v tretji razred klavirja. Ko pomislim na lansko leto, me postane groza. Sedaj smo v glasbeno pripravnico vpisali še tretjega in popoldnevov si sploh ne znam več predstavljati. Sam od sebe ne vadi nihče. Stalno jih je treba priganjati k delu. Z možem se nikakor ne ujameva glede tega, ali je treba z otroki vaditi ali ne, kako hitro morajo biti samostojni, koliko je sploh treba vaditi, ali morava vztrajati, da se vadi vsak dan, …

Zdi se mi, da nekaterim družinam to bolj teče, nam pa se zdi obupno naporno. Razmišljava, da so celo premajhni, ampak vsi pravijo, naj kujemo železo, dokler je vroče. Ne veva več, kaj je prav, šolskega leta pa nas je strah, saj si tako napetega življenja...