Dogajanje na Turškem odseva bliskovite družbenopolitične spremembe. Zaznati je mogoče razhajanje z Zahodom, erozijo sekularnih vrednot in vse večji absolutizem. Obenem se krepijo tudi imperialistični apetiti. Osmanski duhovi se prebujajo.

Uspešno gospodarstvo, zavidljiva vojaška moč, lega in velikost, demografski prirast ter spajanje nacionalizma z islamizmom v izhodiščno ideologijo družbenega razvoja so naslednici Otomanskega imperija omogočili levitev v regionalno velesilo. Naklonjenost Evropski uniji pojema, čemur botruje naveličanost zaradi evropskega zavlačevanja, pa tudi vse večje zavedanje lastnih sposobnosti. Tako se iz poslušnega in krotkega »maloazijskega pudlja«, nekakšne evropeizirane orientalske države, spreminja v neodvisnega akterja v evrazijski geopolitični areni. Ob tem se pojavlja vprašanje: Ali ta država zmore obnoviti svojo veličino preteklih stoletij? Morda, vendar otomanska taktika »ognja in meča« najbrž ne bo prišla v poštev, kar se je že pokazalo ob...