Ustvarjanje besedil, namenjenih javnosti, že dolgo ni več dejavnost samo skrbno določenih in jezikovno ustrezno izšolanih izbrancev; s skoraj stoodstotno pismenostjo prebivalstva, demokratizacijo in razmahom informacijsko-komunikacijske tehnologije je postala udeležba v javnem sporazumevanju vsakdanja ali priložnostna možnost množice “navadnih” ljudi najrazličnejših poklicev in položajev. Vsebinska tehtnost in izrazna kakovost tega besedilnega veletoka sta seveda zelo neizenačeni, vsaj pri tistih sporočevalcih, ki jim gre za osebno ali institucionalno reprezentativnost in javni vpliv, pa se navadno čuti skrb za jezikovno kulturo, tj. za skladnost besedil s predpisano jezikovno normo (ne samo zaradi rutinskega bontona, temveč tudi zaradi večje učinkovitosti pri doseganju sporočilnega namena). Ta skladnost sicer ni nikoli popolna, za čim večji približek pa si posamezniki in organizirana družba prizadevajo na tri načine: a) s krepitvijo jezikovnega izobraževanja ustvarjalcev jav...