Najprej naj jasno povem, da nikomur ne solim pameti, le zapisujem svoje razmišljanje in opažanja. In ker tako rada opazujem (v praksi to pomeni tudi, da kdaj uporabim metodo prisluškovanja), sem opazila tudi, da kristjani dostikrat o sebi mislimo, kakšni frajerji smo, da smo boljši, bolj zveličavni, bolj »verni«, pošteni, skratka bolj … kot nekristjani. Včasih me ob tem, ko srečam ali doživim bežno srečanje s kristjanom, preletijo čudoviti občutki, rečem si, ooo, ta človek pa res živi svoje krščanstvo.

To sem zadnjič doživela pri družinskem obisku duhovnika na Primorskem. In kaj se me je najbolj dotaknilo? Duhovnik je po maši pozdravil vse obiskovalce maše, jim pogledal v oči, nas, ki smo se poznali, je povabil k sebi, nam postregel s piškoti in čajem, vsakemu izmed mojih otrok je namenil del svoje nadvse osredotočene pozornosti in nas povprašal, kako nam gre … Njegov odnos do nas je vse razveseljeval, to je bil tisti osredotočen, spoštljiv pogled, daleč stran od vzvišenega...