Te dni, sredi olimpijade v Riu, mi je v roke prišla knjiga Zgodba o uspehu. V njej sem prebral tudi zgodbo o temnopolti Wilmi Rudolph iz Tennesseeja. Ob rojstvu je tehtala komaj dva kilograma. Levo nogo je imela krajšo od desne in večino svojega otroštva se je morala spopadati z raznimi boleznimi, tudi z otroško paralizo noge. Komaj štiriletno so jo domači vozili na terapije v sto štiriinštirideset kilometrov oddaljeni Nashville. Imela je še devetnajst bratov in sester. Vzljubila je šport in želela postati najhitrejša ženska na svetu. Tri leta je nosila opornico in jo šele pri enajstih letih snela. Sošolci so ji pritaknili vzdevek Šepka. Ponoči jo je noga tako bolela, da ni mogla spati. Takrat jo je mati objela in ji prepevala pesmi, ki so govorile o tem, da jo ima Bog rad, in o tem, da bo nekega dne postala čisto nekaj posebnega. V srednji šoli se je pridružila košarkarskemu moštvu. Pri petnajstih letih je znašalo njeno povprečje dvaintrideset zadetkov na tekmo! Šestnajstletna pa j...