V roke mi je prišel življenjepis duhovnika Janeza Ciglerja, ki je znan po tem, da je pisec prve slovenske povesti Sreča v nesreči. Ko je bil župnik v Višnji Gori (1832–1869), je svoje pridige rad popestril s kakšno šalo. Ko so mu očitali, zakaj rabi šaljivo obliko na svetem mestu, se je izgovarjal: »Kmeta vse zaničuje in tlači. On veliko trpi. Vsaj v nedeljo, ko pride v cerkev k službi božji, vsaj tukaj naj ima mir. Vsaj tu naj bo dobrovoljen in vesel.«

Neki faran je župnika Ciglerja poprosil, naj mu posodi sto goldinarjev. »Tomaž, midva sva prijatelja, kajneda?« ga vpraša župnik. »Kajpak,« odgovori prosilec. »Ne rečem, da nimam sto goldinarjev,« pravi župnik, »pa kakor hitro ti jih posodim, mi boš postal sovražnik. Ogibal se me boš kakor hudobec križa. Le rajši prijatelja ostaniva!«

V eni svojih knjig pa je zapisal tale nasvet: »Ako bi se imel za...