Ob postanku vlakov na poti v Krakov smo imeli pravo izmenjavo »dobrin«. Jaz tebi zapestnico, značko, čokolado, ti meni … Razveselil pa nas je tudi že preprost stisk dlani, pozdrav mladim romarjem z drugega vlaka, ko smo se po dolgi poti malce raztegnili skozi okno.

Šli smo na romanje usmiljenja od cerkve sv. Janeza Pavla do cerkve sv. Favstine Kowalske. V ozadju nas je spremljala molitev rožnega venca božjega usmiljenja in besed: »Jezu, ufam Tobie. Jezus, vate zaupam.«

Papežev prihod skozi sveta vrata. Vigilija, bdenje z Gospodom. Trenutki, ko vsa množica umolkne, ko se zasvetijo svečke, solze v očeh, milost v srcu. Spanje pod zvezdami v množici mladih, šola potrpežljivosti in vztrajnosti (pri čakanju na hrano, stranišče, ob hoji v vročini na žgočem soncu …).