Verjetno bi bilo naše življenje veliko lepše, če bi se znali bolje pogovarjati. Tako redko si znamo jasno in odkrito povedati, kaj mislimo, ne da bi se pri tem žalili. Potem pa govorimo drugim vsenaokrog, kaj je bilo in česa ni bilo in kaj bi moralo biti, namesto da bi to na primeren način povedali človeku, ki se ga to tiče.

Spominjam se pogovora v družbi starejših ljudi, ko so nas spodbudili, da povemo svoje predloge za nadaljnje srečevanje te skupine. Pričakovala sem, da bo kdo kaj predlagal, pa je bilo vse tiho. Tako, kot se to zelo pogosto dogaja vsepovsod. Potem pa me je presenetila gospa, ki je glasno povedala, kar verjetno mislijo mnogi: »Morda bi kaj napisala na listek, tako da ne bi nihče vedel, kdo je napisal. Spregovoriti pa nočem. Nočem, da bi me potem kdo imel na piki.«

Priznam, da sem kdaj tudi sama ra...