Človek ne more biti eno uro zares religiozen in drugo nereligiozen. Saj bi potem enako lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je religiozen, je religiozen zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova religioznost je bistvena značilnost, je posoda, ki zaobsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanja: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom božje volje. Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda božje pričujočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja.