Vedno znova sem navdušena, ko vidim, s čem vse se ukvarjajo zelo stari ljudje. Pravili so mi o osemdeset­letni gospe, ki pri svojih visokih letih še vedno hodi k folklorni skupini in pleše. Pravi, da si za svojo dušo ne bi mogla predstavljati česa lepšega. Vsi jo občudujejo. Sama pa pogosto pravi: »Dokler bom plesala, sem še.« Povsem jo razumem. O marsičem v življenju razmišljamo tako.

Pa vendar se potem tolikokrat izkaže, da gre naprej tudi brez tega ali onega, za kar se nam zdi, da brez tega ne bi mogli živeti. Prepričana sem, da gospa »še bo«, tudi če ne bo mogla več plesati. Samo nogo si lahko zlomi, pa se bo morala posloviti od folklore. Lahko pa bo namesto plesa delala kaj drugega.

Veliko starih ljudi je prepričanih, da brez vrta ne bi mogli živeti. Vse življenje so ga imeli in delali v njem. Sejali so in čakali, da kaj zraste, potem so vsak dan opazovali, kaj je novega, in se veselili vsega. Pogosto je na vrtu zraslo toliko, da je bilo preveč za eno družino...