Pozimi 1974/75 me je meni neznan duhovnik, lazarist Tone Zrnec, župnik v Torontu v Kanadi po tretji osebi povabil, naj pridem obiskat z njim deželo misijonarja Friderika Barage. Jasnega odgovora nisem dal. Ko sem to povedal domačim, je starejša hčerka poskočila: »Jaz bi kar odletela!«

Sam sem bil drugače razpoložen. Atlantik, nova celina, Baraga, to me je zanimalo. Toda Amerika niti ne! V meni je bil predsodek, ki ga je bil zasejal komunizem, o Ameriki kot o deželi nebotičnikov, kapitala in gangsterjev. K odločitvi, da sem vabilo sprejel, je pomagala tudi afera spomladi 1975, ko sva s Pahorjem izdala zbornik ob 70-letnici Edvarda Kocbeka, kar je vzviharilo režim v domovini. Tako me v Slovenijo na počitnice ni mikalo in sem poleti preko Rima odletel v Toronto. S Tonetom Zrncem, sproščenim, duhovitim in kulturnim Dolenjcem, s smislom za kakovost v življenju in kulturi, sva se takoj ujela in se kar brž z njegovim avtom odpeljala v Baragovo deželo, v Michigan ob Gornjem jezeru...