Vsakoletna spominska prireditev v Srebrenici, kjer je bilo pobitih več kot 8300 mož in dečkov samo zato, ker so bili muslimani oziroma za Srbe »Turci«, me temeljito pretrese. Genocid, ki ga srbska politika ne prizna, je bil skrbno načrtovan. Letos se je tragedije v lepem govoru spomnil tudi predsednik slovenskega parlamenta. Bila naj bi največja morija na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne, izjavil naj bi, da »srebreniški kriki groze ne bodo nikoli pozabljeni in da bosta naša solidarnost in sočutje z žrtvami neomajna«, »tišina jih ne sme prekriti«. »Naša vztrajnost spomina je namreč tista, ki v nas ohranja človeka in nam ne le omogoča, marveč zapoveduje, da se nečlovečnosti upremo in razčlovečenje zavržemo.«

Grozovitost zločina je v tem, da so ga zagrešili nosilci »bratstva i jedinstva« skoraj po pol stoletja sledenju Titovi poti na isti način, kot so leta 1944/45 pobijali po vseh kasnejših republikah. Tudi takrat je bil poboj skrbno načrtovan, vo...