Vedno sem vesela, ko se lahko v manjši skupini pogovarjamo o zelo resnih stvareh, pa vendar na način, ki je po svoje zabaven. Tako si veliko povemo in vsak lahko vzame s seboj nekaj za nadaljnje razmišljanje.

V takšni skupini je naš pogovor nanesel na to, kaj lahko zdaj, ko smo stari, pričakujemo od življenja. Gospod pri šestinosemdesetih letih je takole povedal: »Tako se mi zdi, kot da imam v roki vrv, ki mi polzi iz rok. Prav nič ne vem, koliko je še te vrvi. In tudi nič ne morem narediti, da bi spremenil njeno dolžino.« Pa smo ga vprašali: »Bi vas zanimalo, da bi vedeli, koliko vrvi imate še na razpolago?« Odgovoril je zelo prepričljivo: »Ne, me sploh ne zanima. Živel bom to svoje življenje, dokler vrv ne pride do konca. Samo begalo bi me, če bi vedel, koliko vrvi še imam. Te vrvi, ki mi polzi iz rok, sem se zelo dobro začel zavedati po osemdesetem letu. Najbolj sem to občutil v hribih, kamor sem vedno zelo rad zahajal. Potem pa sem postal počasnejši in marsičesa nisem...