Kadar se božanska bitja približajo človeku, se vedno v človeški osebi. So resnična in se obnašajo v skladu s časom in prostorom. Mož(je) se ob obisku Abrahama pri hrastih v Mamreju približa(jo) šotoru in stoji(jo). Njihovo čakanje na povabilo v šotor lahko danes primerjamo s časom zvonjenja pri vratih. Govorijo jezik tistega, h kateremu pridejo. (Tudi Marija govori portugalsko v Fatimi, z Bernardko francosko, z vidci v Medžugorju hrvaško. Znašla bi se tudi v naši dvojini.) Čeprav hrane ne potrebuje(jo), jedo, ker je hrana pomemben del gostoljubja. (Tudi poveličani Jezus je jedel s svojimi učenci.) Ne bomo razglabljali, ali so bile tri osebe ali ena. Ob branju odlomka mi je, zanimivo, najprej prišla na misel Sv. Trojica, ki kot Trije in Eden prihajajo potrdit večno in neuničljivo prijateljstvo z Abrahamom in njegovim rodom na veke. Očak jih, kot bi bil zmeden, enkrat naslavlja z vi in drugič s ti. Če smo malo počitniški: naši južnoslovanski bratje v šali rečejo »oba troje«, ko hočejo...