Bilo je pred petindvajsetimi leti v dneh sesuvanja komunizma na Slovenskem. S prijateljem sva se vračala z avtobusom z Gorenjskega, verjetno s kakšne gorske ture, ko mi je na višini Brezij rekel nekako tako:

»Ali se ti ne zdi, da so se danes krščanstvu na široko odprla vrata? To še najbolj onim preredkim komunistom, ki so v komunistični ideal resnično verjeli in zanj živeli? V bistvu je šlo za ljudi, rojene za Absolutno, pa jih je zavedel Marx. Zdaj ko se je ta velikanski mit zrušil, bi morali v svoji tragični praznini zahrepeneti po pristnem Absolutnem. Ne govorim pa o vseh tistih, ki so šli v partijo iz oportunizma, in teh je bilo velikanska večina. Morda bi bilo tem ljudem laže vrniti se k veri, ki so jo prodali za kruh ali še raje za kariero. Kaj misliš ti?«

»Tudi sam sem tvojega mnenja, da ima danes Kristus največje možnosti, posebno ker je v miselnem svetu zavladal nihilizem. Ti misliš, da bi se ob zrušitvi nekega mita morala vrniti v človeško zavest resnica...