Obe sta kot cifra in mož na kovancu, nerazdružljivi. Poznavalec, specialist judovske postave, danes bi rekli doktor in profesor, se je z Jezusom hotel poigrati. Da bi ga skušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« Judje so bili glede večnega življenja razdeljeni. Farizeji in učitelji postave so verovali v življenje, ki se nadaljuje po smrti, in tudi v vstajenje mrtvih. Saduceji, višji razred v judovski verski hierarhiji, pa ne. Učitelja postave je zanimalo, za koga se bo Jezus odločil? Jezus je to igro spremenil v zanimivo uganko.

Ljubi Gospoda, svojega Boga in svojega bližnjega. Tako kot kristjani dnevno molimo očenaš, so v Jezusovem času Judje dnevno molili molitev: »Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 4–5). Zelo zanimivo je nadaljevanje svetopisemskega besedila, iz njega izvemo, kako visoko so cenili to molitev in kako so jo spoštova...