Vladimir Pirih se je za duhovništvo dokončno odločil po veliki maturi v malem semenišču v Gorici, že od petega leta pa je vedel, da bo duhovnik. Od otroških let se spominja, kako so doma molili rožni venec, peli štiriglasno. Preden je začel hoditi v šolo, je hodil k maši, poslušal, in ko je potem pasel krave, je ponavljal, kar si je zapomnil, tako, da je pridigal kravam. Pri desetih letih so se z družino preselili v Hrušico v Brkinih, kjer je končal osnovno šolo in se vpisal v malo semenišče v Gorici, po veliki maturi leta 1942 pa v bogoslovje v Benetkah, ker je spadal pod reško škofijo, od leta 1943 pa je bil v Gorici. Prepričan je, da je bila božja previdnost, da so se preselili v Hrušico, kjer je bil oče v službi in je del plače lahko namenil za njegovo vzdrževanje. Takrat so v bogoslovju fantje plačevali stroške bivanja in še zdaj se spominja, da je zadnji obrok p...