Ponedeljek, 9. 5.
Kot bi gledal padanje peska v peščeni uri … Tako minevajo majski dnevi. Včasih se mi zazdi, da je življenje le vstajanje in leganje v posteljo in tistih nekaj banalnih vsakodnevnih opravil in opravkov vmes. Še dihati bi pozabil, če dobri Bog tega ne bi drugače uredil! Kako težko je biti mlad … sploh, če jih nimaš več sedemnajst!

Sobota, 14. 5.
Pri nas še držimo staro navado, da za binkošti na okna zataknemo lipove veje. Da Duh ve, h komu sme oziroma h komu mora . Včasih je vsa vas »ozelenela« … zdaj pa le par hiš.
Dežuje. Melita in otroci pridejo z vejami vsi mokri iz gozda. A so dobre volje. Nič čudnega: Kdor je v službi Duha, se ne more držati kislo … In ne ravna svojega razpoloženja po vremenu … ne po vetru.

Nedelja, 15. 5.
»Ko je prišel binkoštni dan …«
Že kot otroku mi je bila všeč beseda: binkošti! »Velika noč« govori sama zase, da gre za velik dan (oziroma noč) in ob »božiču« hitro slišiš, da se je Bog pomanjšal in pootr...