Foto: Tatjana Splichal

Saj sem podrl brvi do prejšnjih cest,
kjer strast prepeva pesem neveselo:
zato ponuja sadje dozorelo
mi zvesta spremljevalka – mirna vest.

Odkar si, Večni, Ti me vzel v posest,
sem pred Teboj, Umetnik, platno belo,
kjer tiho upodabljaš svoje delo,
in prazen list za Tvojo sem povest.

Piščal sem zdaj za Tvoje melodije,
oltar, kjer skupaj se s Teboj darujem,
in kelih, ki ga polni Tvoja kri.

Z menoj si zdaj v šotoru. Tu spočije
se duh moj in ko gledam Ti v oči,
za Tvojo mehko dlan se zahvaljujem.

P. JOŽE KOKALJ