Ko sem jeseni leta 1992 na srečanju v Dragi nastopil s predavanjem o slovenski narodni zavesti, sem dejal: »Z razglasitvijo samostojne in neodvisne Republike Slovenije 25. junija 1991 je slovenski narod storil zgodovinski korak in se končno iztrgal iz mednarodne anonimnosti, dokazal svojo politično zrelost in se kot polnopravni subjekt uvrstil med narode sveta. Svojo usodo smo vzeli v svoje roke in ustvarili lastno državo.«

Ko se 25 let po tem velikem trenutku naše zgodovine sprašujem o naši »politični zrelosti« in o »usodi v naših rokah«, mi te besede zvenijo kot neuresničen sen in kot zamujena zgodovinska priložnost. Res, po eni strani smo vključeni v svetovno pluralnost narodov kot prepoznavni subjekt. Slovenija je članica Organizacije združenih narodov, Zveze Nato in Evropske unije. Toda doma se položaj ni bistveno spremenil, kot narod nismo zaživeli svobodno in sproščeno, v resnični enakopravnosti na temelju prava in pravičnosti. Samostojnost je bila pravno dosežena, a...