V slovensko literaturo je s pesniško zbirko Vsakdanji kruh vstopil pred petdesetimi leti. Za njo jih je izdal še dobrih dvajset, med njimi štiri posvečene domovini: O domovina (1994), Mati Slovenija (2000), Podorane sanje (2013) in zadnjo, izbor Slovenska Pomlad (2015). Dom, domovina, zvestoba, srce, resnica, upanje – to je peščica besed, ki so jedro in okvir njegove neposredne in jasne poezije. Je zvest in kritičen pričevalec o narodu in domovini. Ostaja ponosen in zanosen. Njegova domovinska poezija je svojevrstna ljubezenska pesem. To je – v nekaj besedah – TONE KUNTNER.

Ob bližajočem se državnem prazniku morda nekoliko več kot navadno razmišljamo o slovenskih poteh (in stranpoteh) v preteklih petindvajsetih letih, nekateri z jedkim razočaranjem, češ kaj smo naredili iz svojih sanj, drugi z nelagodjem, tretji – ti so morda kar v večini – so zdrsnili v nekakšno brezbrižnost. Kam se je izgubilo veselje in navdušenje, ki smo ga brat...