Proslavljanje srebrnega jubileja slovenske državnosti ni (bilo) iskreno za tiste redke Slovence, ki obžalujejo odcepitev od jugoslovanskih sosedov in ustanovitev lastne države. Kaj pa za vse druge Slovence, ki so to doživeli iz manjše nacionalne samozavesti? Med proslavljanjem je res prišlo in še prihaja do nekaterih visokih momentov samozavednosti, a tudi do marsikaterih polresnic, celo do kakšnega zatajevanja zgodovine.

Naj omenimo tabuiziranje protagonista slovenske zgodovine v drugi polovici 20. stoletja, se pravi Komunistične partije Slovenije (KPS), čeprav se je po svojem koncu kar udobno, včasih tajkunsko, umestila v demokratičnem prostoru brez vsake lustracije, kakršne so bile drugje. Tuj opazovalec bi ob uradni retoriki utegnil dobiti vtis, da KPS ni imela nič s slovensko zgodovino. Vendar je že morala nekaj imeti s Slovenci, če je od tisoč (menda celo 600) včlanjenih pred vojno zrasla na koncu v kar 100.000 članov. Ja, Komunistična partija je le – bolj tragično k...