Končno. Pod večer tistega pomladnega dne, ki se je tako klavrno začel, po težki in naporni poti, je prišel čas, ko lahko z »Neznancem«, ki se ti je pridružil, prijetno utrujen sedeš za mizo in se okrepčaš. Zares, kaj je lepšega kot zavest, da si vendarle prispel na cilj: da doživiš trenutek, po katerem je »gorelo tvoje srce«; da doživiš trenutek nebes, v katerem prepoznaš Tistega, iz čigar rok sprejemaš blagoslovljeni kruh. O zares blagoslovljen Emavs, kraj čudovitega srečanja, ko se iz globin tvojega bitja in vse ljubezni, kar je premore tvoje srce, izvije goreča želja: »Ostani z nami, Gospod!«

A da prideš v Emavs, je treba prehoditi pot. Pot, ki je drugačna od običajnih poti in je ne najdeš vrisane na nobenem zemljevidu, nobeni karti sveta. Pot, na katero se odpraviš sam, ker je začrtana samo zate, čeprav ne veš, kaj te na njej čaka in kdaj te bo pripeljala do...