Ob branju Jegličevega dnevnika
Ob branju Jegličevega dnevnika
Kot študent sem v Ljubljani stanoval v dolgi in lepi Jegličevi ulici. Čudno, da je komunisti v svoji razkristjanjevalni strasti niso preimenovali recimo v Mačkovo. Če je namreč ta vreden spomenika sredi nekropole svojih žrtev, je vreden preimenovanja kakšne velike ulice, morda celo same prestolnice v Mačkovljana. Kot študent se nisem zavedal, kaj to ime pomeni. Kot devetdesetletnik pa si ob branju njegovega dnevnika pripominjam: »Kakšen škof!« Tako slovenski, pa obenem tudi nadslovenski! To se pravi, tako v svoji narodni kot v svoji katoliški vlogi. Njegovi duhovniki so se ga morali bati. Ne kot človeka, saj jim je širokosrčno doplačal nešteto dolgov, ampak kot predstojnika. Ne vem, če je bil takrat v Evropi škof, ki je s takšno neznansko vestnostjo opravljal svoje pastirske dolžnosti, začenši z nenehnimi vizitacijami tudi najmanjših župnij. Kadar je stopil v kakšno župnijo, je opazil vse: stanje cerkvene stavbe, stanje glavnega in stranskih oltarjev, poslikave po stenah in njihovo...