Jutri boš legel na tla
in čelo naslonil
na osvežujoče mrzel kamen,
da bi začutil prstenost sveta,
se od njega poslovil
in ga objel,
kakor testo v krušni peči objame plamen.

Na teme ti bo škof položil roke
in tiho molil za prihod Duha,
da bo tvoja misel zazvenela z Božjimi koraki,
in se kot berač ljubezni,
kot apostol odrešenja,
odpravila na romanje brez konca,
nad brezni sveta, od srca do srca.

S posvečenim oljčnim oljem
ti bo mazilil dlan na eni in na drugi roki,
da boš skrivnostno presegal čas
in bo po kruhu dišala puščava,
da boš v temi ogenj prižgal
in skesanemu v Božjem imenu odvezo dal.

Ko boš odložil novomašni ornat,
po moško zgrabi za plug in zaorji,
zaorji globoko v njivo sveta,
in sej, sej v plodno črnico in med osat.
Za srpom ne glej, saj bo Nekdo drug žel,
ko ti bo ob dopolnitvi plug iz roke vzel.

Stane Zore