V marsikateri deželi je dovolj dati pobudo, da se potem naredi kaj dobrega – kajti ko ljudje slišijo pametno besedo, se jim zdi ne le neumno, temveč tudi nesmiselno, da bi se ne ravnali po njej. Otto von Bismarck je kot svojo največjo prednost pred drugimi označil sposobnost takojšnje spremembe lastnega stališča, če je od koga izvedel za boljšo zamisel od tiste, do katere se je dokopal sam.

Pri nas bi česa podobnega nihče ne bil pripravljen reči. Še manj bi mu bilo ljubo tako tudi ravnati. Vedno znova poslušamo graditelje sedanjosti, ki trdijo, da bi v primeru, če bi se te ali one reči lahko lotili znova, naredil povsem enako, kot so. To pomeni, da izkušnje – in vednost nasploh – med nami ničesar ne spremenijo. Vsa zgodovina, ki je drugod izhodišče primerjav in mera vrednosti, od katere se gre razlikovati v pozitivno smer, je potemtakem odveč. Namesto da bi bila navdih in svarilo, je dojemana kot breme. Ni kultura, ki je povsod, ali pa je ni, temveč sektorsko omejena discip...