Ko je Gospod obrnil usodo Siona,
smo bili kakor tisti, ki sanjajo.
Tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik veselega vriskanja. (Psalm 126)

Ob obhajanju srebrnega jubileja je upravičen premislek o slovenščini med razlogi slovenske državnopolitične osamosvojitve pa tudi kot sestavini današnjega dogajanja v Sloveniji. V naši jezikovni zavesti živi spomin na izkušnje s strateškim pomenom simbolne vloge jezika v obdobjih državnopolitične nesamostojnosti in kulturne zatiranosti. Za slovensko pojmovanje in doživljanje narodne identitete je ključna pripadnost skupnemu maternemu jeziku, slovenščina velja za vrednoto in jedrno prvino narodne kulture. Zavezanost tej vrednoti je v 20. stoletju večkrat spodbudila prelomne odločitve, če je postajalo očitno, da je slovenščina v tedanjih državnih okvirih zapisana hiranju in izginitvi (majniška deklaracija ob razpadanju Avstro-Ogrske, upor proti okupatorju 1941, v osemdesetih letih pa zavrnitev...