Prestopimo hribovite Gorjance in pred nami se odpre t. i. dežela »zelenega Jurija«, Bela krajina. Ostajamo v njenem severnem delu, na Jugorju zavijemo na staro cesto proti Črnomlju. Kmalu ugledamo, kako se v vznožju Semiške gore, ki je vsa posejana z vinogradi in zidanicami, na severu se dviguje v Smuk, na jugozahodu v Semenič, soncu nastavlja gručasto in deloma razloženo naselje Semič. Tukajšnjim prebivalcem pravijo tudi »Šokci«.

Valvasor piše, da sta dobila kraj in župnija ime po Semeničih, lastnikih graščine (ene najstarejših v Sloveniji) nad Pungartom. Verjetna pa je misel, da so graščaki dobili svoje ime po visoki vzpetini Semiški hrib. Menda je na tej gori svoj čas imela svoj grad koroška kneginja sv. Hema in so goro podložniki imenovali hrib sv. Heme, sčasoma pa v svojem izrekanju spremenili v Semič. In še kakšna razlaga je na voljo.

Vsekakor tu...