Sem in tja doživimo trenutke, ki so tako polni, da nam zmanjka besed. Besede so premalo, da bi izrazile močno duhovno doživetje. Več povedo solze veselja. Take debele solze veselja so močile lice javne grešnice, lahke žene, ki se je približala Jezusu, ko je bil na obedu pri farizeju Simonu. Zagotovo so to bile najprej solze obžalovanja in kesanja. Ob Jezusu pa so se kaj hitro spremenile v solze veselja zaradi odpuščanja, ki ga je žena začutila, ko je stopila k Jezusovim nogam. Prizor si lahko predstavljamo le, če vemo, da je šlo za slavnostni obed, kjer so bili gostje zleknjeni na blazinah, s komolcem ene roke so se naslanjali na mizo.

Brisala mu je noge z lasmi svoje glave. Evangelist Luka je drzno zapisal še, da jih je poljubljala in mazilila z dišavnim oljem. Svojevrsten obred v tišini, brez besed. Po svoje je bil šokanten, saj je v tistem času morala žena biti v javnosti pokrita. To velja še danes v tradicionalnih okoljih pri Judih in pri muslimanih. Razprti lasje so v...