Foto: Tatjana Splichal

Zdi se mi kakor bi bila rahlo programirana. Ko opazim, da so moji lasje razcepljeni, v roki kmalu držim račun o opravljeni storitvi striženja, in kadar začutim napetost v hrbtnih mišicah, hitim »guglat« popuste v masažnih salonih. Lepo mi je, ko se lahko tako svobodno in neodvisno odločam, če le imam potreben denar. A vendar me pri tem nekaj skeli.

Skeli me prav ta neodvisna svoboda, ki je včasih krinka za nepovezanost. Skeli me formula, po kateri delujem: potreba = nakup = zadovoljitev. In skeli me, ker v trgovini ne morem kupiti skupnosti, kljub temu da si s prodajalci vztrajno trudim tkati odnose. Zaradi hrepenenja sem se odpravila preurejat svojo formulo. Pravzaprav se trudim poiskati, kar je bilo v moji rodni vasi tako samoumevno, a je tu, v mestu, tako nedoumljivo in neutečeno.

Kako ne-nakupovati?

...