Maj 1945. Trije fantje iz dolenjskega Šmarja–Sapa se odpravijo na pot s kolesi. Skoraj brez prtljage, trajalo bo le kak mesec in bodo spet doma. Na poti proti meji z Avstrijo prehitevajo kolone pešcev in vpreg: zaskrbljeni obrazi, vrvež, vpitje, molitev, streljanje, čudne govorice in negotovost. Prebijejo se skozi ljubeljsko »črno luknjo«, angleški vojaki jih usmerijo proti Vetrinjskemu polju. Sredi krompirjevih brazd in množice utrujenih teles si pod milim nebom poiščejo prenočišče. France, eden od kolesarjev, je star 21 let. Postal je priča tragedije, ki se je za vedno zapisala kot črn madež v zgodovino naroda. Koroška je za vedno postala njegov dom.

Od Gonarsa do šmarske uprave

»Moram Boga do komolca zahvaliti, da me je pot pripeljala na Koroško,« je večkrat dejal France Vrbinc, ko se je spominjal svoje življenjske poti. Predno je prikolesaril v begunsko taborišče, je bilo za njim že precej življenjskih klancev in vijug. Oče, železničar,se je smrtno pones...