Če kaj zares drži, je to trditev, da so prepovedane stvari najbolj mamljive. To velja tudi za knjige. Zapreš jih v bunker in misliš, da si opravil z njimi. Varno jih skriješ med štiri stene in daš ključ v roke le posvečenim osebam. Zapoveš molk in napišeš, govoriš in drugače širiš svojo resnico. Če jo ponavljaš dovolj vztrajno in dolgo, jo ljudje sprejmejo kot dejstvo. A pride trenutek, ko postane kritična masa ljudi, ki dvomijo in poznajo tudi prepovedane teme, dovolj velika, da resnica, ki je dotlej šepetajoča živela med ljudmi in se skrivala v knjigah, uide med množico. Dejstvo, da je bila ves čas tu, le da je nismo (z)mogli videti, pa ostaja v premislek in nam nastavlja ogledalo.

Tudi knjige, zaprte v bunkerje, so bile ves čas tu in pripovedovale so svojo resnico. Med vsebino zaprtih fondov knjižnic, ki so nastajali med letoma 1945 in 1991, so zagotovo najbolj »upravičeno« spadale prav knjige, ki govorijo o grozodejstvih zmagovalne strani v drugi svetovni vojni. To so...