Odpoved nastopa brigadirja Toneta Krkoviča na Šubičevi gimanziji, kjer naj bi maturantom spregovoril o dogodkih iz časov osamosvajanja, je nedvomno škandal, ne glede na to, ali je pobuda prišla iz zbornice ali sindikata ali od kod drugod. Najbolj škandalozno je pravzaprav to, da ni nastal večji škandal, se pravi, da dogodek ni izzval širšega odziva javnosti in nobene temeljitejše razprave. Je pa to, kar se je zgodilo, pa tudi to, kar se ni, sindrom časa, znamenje izredno nenavadne kulture, v kateri živimo – predvsem v okvirih slovenske države, vendar je v nekem smislu to stanje značilno za celotno zahodno družbo. Škandalozna poteza, ki jo je molk dominantnih medijev potisnil nekam med trivialnost in normalnost, razkriva globoko protislovnost našega časa, a vseeno ni nelogična, če jo presojamo z nekega pomembnega, celo odločilnega vidika: z vidika oblastnih interesov globoke države. Kljub vsej trenutni moči in uspešnosti, s katero slednja zavzema različna življenjska področja, pa je...