Pred leti, ko smo so z veroukarji pogovarjali o družini, je moja, tedaj šestletna nečakinja povedala, da so pri njih doma trije otroci in šest družinskih članov. Njen dve leti starejši bratec je takoj skočil pokonci in ji začel vznemirjeno prigovarjati, naj se, če se že hoče oglašati, najprej nauči računati. Sicer pa naj raje prepusti besedo njemu, ki je najboljši matematik v razredu in se nikoli ne zmoti. Ker mu ni nihče zaploskal oziroma pritrdil, je začel nečak na široko razlagati, da je v družini s tremi otroki in starši le pet članov in ne šest.

»Ampak pri nas jih je šest,« je vztrajala nečakinja, ki je dotlej vljudno molčala in z nasmeškom na obrazu mirno poslušala besedičenje razvnetega brata.

»Če takoj ne utihneš, te bom zatožil mami,« ji je v navalu nemoči in ogorčenja zagrozil bratec.

»Pa daj … Mame se sploh ne bojim, saj tudi ona ve,...