ODGOVARJA JANA METELKO, ZAVOD PELIKAN – KARITAS

Z možem sva poročena sedem let, najin zakon je dober, kot bi ga označil on, in povprečen, kot bi ga označila jaz. Imava dva otroka, vsak svojo službo in zidamo hišo. Imava kar nekaj prijateljev in tudi čas vsak zase. Le časa za naju ni. Najini pogovori se vrtijo le okrog otrok, hiše, financ in služb, potem pa že ne znava več. Tako pogrešam medsebojni odnos, ki sva ga imela, preden sva se poročila. Moj problem je, da sem večinoma samo z otrokoma, potem pa komaj čakam, da pride domov, da bi se kaj z njim pogovorila, a on pozdravi otroka, ki ju ima neizmerno rad, poje, se preobleče in že teče na gradbišče. Kaj naj storim? Ta mesec bova imela obletnico poroke, a se praznovanja sploh ne veselim, ko pa se je niti spomnil ne bo. Počutim se osamljeno in zapuščeno ... po drugi strani pa imam slabo vest, ker cele dneve dela in ima ogromno skrbi ... Konec koncev nam zida dom. Sem egoistična ali se moram vdati v to, da je najin skupni čas...