Smejmo se!
Smejmo se!
Spomnim se, kako je nekoč neki Anglež dejal: »Slovenci imate eno najlepših držav. Imate morje, gore, ravnine in lepo naravo.
Spomnim se, kako je nekoč neki Anglež dejal: »Slovenci imate eno najlepših držav. Imate morje, gore, ravnine in lepo naravo. Ste dobri in delavni ljudje, prijazni do turistov. Le ena stvar vam manjka, da bi bili popolni. Nasmeh! Ne smejete se dovolj.« Čeprav sem človek, ki po navadi govore s preveč (poudarek je na preveč) pokloni gladko presliši in jih hitro pozabi, sem se na to Angleževo pripombo spomnil nekega dne, ko sem moral prepešačiti center Ljubljane.
Priznati sem moral, da je imel tujec prav. Na ulicah ne vidiš ravno veliko smeha. Ljudje se morda nasmejijo kakšni sošolčevi šali ali pa v smehu nekaj odgovorijo v telefonsko slušalko, če pa gledaš ljudi, ki sami hodijo po ulici, običajno skoraj nikoli ne boš opazil nasmeha. Verjetno sem bil takrat edini, ki mi je ves čas šlo na smeh, saj sem se spodbujal s prej navedenimi besedami. Resnično me ni presenetilo, da je stanje takšno. Saj se človek vendar ne bo smejal v tri dni in sam sebi, sem rekel, gotovo je tu...