^»Živ sem samo zato, ker se mi ni ratalo ubit,« mi je zabrusil eden od udeležencev v programu za zdravljenje odvisnikov, ko sem jih v skupini Skupnosti Srečanje ob velikonočnih praznikih spodbujal, da si iščejo in privoščijo tudi hrano za duha in dušo, saj brez tega ne moremo zares živeti. Priznam, da mi je za trenutek vzelo sapo. Zbral sem se in nadaljeval: »Ampak živ pa si, in tu si, dragi prijatelj. Poslušaš, gledaš, čutiš, govoriš, spominjaš se, veš, da te družina sprejema in podpira kljub temu, kar si počel. Povem ti, čeprav tega še ne veruješ: Bog te ima rad in 'ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi odpustil', večkrat pove papež Frančišek. In če si torej iz kateregakoli vzroka živ – žívi! Samo žívi, pa si boš enkrat tudi odpustil, se boš začel ceniti in boš našel smisel,« sem ga poskušal opogumiti. »Na zdravljenje sem prišel samo zato, ker sta mi otroka rekla, da potrebujeta očeta,« je počasi povedal. »Ti in vsi terapevti skupaj me ne bi spravili v komuno; ne b...