Foto: Tatjana Spichal

Pet, štiri, tri, dve, ena – srečno novo leto! Tako s(m)o odštevali. Marsikdo nam je v dneh od 1. januarja segel v roke, nam zaželel marsikaj lepega, ali nam voščil z vseobsegajočimi besedami »Srečno novo leto!« A le redkokatera želja, če sploh, nam je zares segla do srca. To posebej velja, če nas je prihodnosti (ob globalnem segrevanju, brezposelnosti med mladimi in vseh drugih katastrofah, ki jih spremljamo v medijih) strah. Z novimi izzivi in boljšimi odločitvami, da bo novo leto polno poguma, veselja in vere v Boga.

Misel na prihodnost je marsikomu lahko malce strašljiva, negotova in poraja mnogo dvomov. Kako naj se lotim novega leta, kako naj se spoprimem z novostmi, da me strah pred neznanimi situacijami in dogodki ne bo preveč vznemiril. Nič, kar se bo zgodilo, nam ni znano, Jezus nam je povedal, da »ne vemo ne dneva ne ure...