V manjši skupini smo se pogovarjali, kako bi želeli umreti. Pogovor, ki se ga mnogi bojijo, nam pa se je zdelo prav zabavno poslušati, kakšne želje imamo. Vsi smo bili stari že čez sedemdeset let, torej v starosti, ko se življenje približuje koncu. Ena od sogovornic je pripovedovala, kako jo je pred kratkim na vrtu obšla huda slabost in si je želela samo to, da bi še prišla gor v stanovanje in si umila noge. »Želela sem, da bi umrla z umitimi nogami.«

Zgodba je po svoje zabavna. Vsak ima neko predstavo, kaj bi si želel ob smrti in kdaj naj bi umrl. V resnici pa je tako, da nihče od nas ne ve za uro, kdaj se bo to zgodilo, in kakšen bo takrat. Ali bo imel umite noge ali ne. Vendar se mi zdi prav, da se o tem pogovarjamo, čisto brez strahu in groze. Morda nam bo potem laže pred to veliko skrivnostjo smrti, ki ji prav gotovo nihče ne bo mogel ubežati.

Gospa, ki si želi umreti z umitimi nogami, urejuje tudi pisno poslednjo voljo, vnaprejšnjo zavrnitev zdravstvene oskr...