Anton Gričnik: Papeževo klečanje

Papežev obisk potrditve in utrditve naše vere, upanja in ljubezni je zagotovo vsakemu pustil poseben pečat ... Mene pa je najbolj pritegnil papežev poklek (na Brezjah, v ljubljanski in mariborski stolnici ter drugje). Protokolarna dejanja, pogovori, nagovori, rokovanja, utrudljivi obredi, dolgotrajna slavja, sedenje, hoja … Potem pa tisti njegov poklek, voljan spust na klečalnik, tisto ponižno in brezpogojno pogrezanje v molitev ... v Boga, nebeškega Očeta! In za nekaj trenutkov je zavladala opojna tišina. In ko se je papež spet dvignil, je bil pomlajen, poln nove energije, novih moči, nove modrosti, pripravljen za nove naloge in napore. Dal je čudovit zgled ponižnega, Bogu vdanega človeka: čeprav je najuglednejši in najvplivnejši zemljan, se pred Bogom, pred Božjo Materjo brez zadržkov spusti na kolena. Nehote sem pomislil, kako poklekam sam, pa tudi to, kako poklekajo naši politiki. Ali sploh poklekajo, vsaj v duhu? Spoznal sem, da člo...