(Ne)dokončana zgodba
(Ne)dokončana zgodba
Nekega večera sem brskala med kupom starih zvezkov in našla enega, ki je bil še na pol prazen.
Nekega večera sem brskala med kupom starih zvezkov in našla enega, ki je bil še na pol prazen. V njem je bilo nekaj mojih misli, kratkih citatov in nekaj odlomkov pesmi. Prebrala sem neki svoj krajši zapis, star že nekaj let, in v hipu me je spomin odnesel tja, v dan, ko sem ga zapisala. Bil je le še en nedokončan zapis, še ena nedokončana zgodba. In tako kot v teh mojih zvezkih, tako je tudi v življenju. Množica (ne)dokončanih zgodb! Zgodbe, ki veliko obetajo, a se pogosto izgubijo v sivini vsakdanjika. Zgodbe, ki nestrpno čakajo na svoj srečen konec. Zgodbe, ki se nikoli niso zares zgodile, ampak so obtičale v naših glavah, zvezkih, sanjah ali neizrečenih besedah.
A v tej množici nedokončanih zgodb so tudi zgodbe, ki se zgodijo. Nimajo vedno filmskega razpleta, a vendarle so tudi te zgodbe naše, ustvarjene po božjem načrtu, in prav zaradi tega dragocene. Vsaka zgodba, še tako nepomembna ali drobna, skriva v sebi neki nauk. Morda šele čez leta ugotovimo, zakaj je bi...