V verski reviji, ki jo z veseljem prebiram, sem našla pričevanja o preutrujenosti, preveliki aktivaciji, izgorelosti. Ljudje, med njimi redovnica in duhovnik pa tudi poročene žene in možje, so se znašli v obdobju, ko so se ogromno darovali za druge, jim veliko pomagali, prihiteli na vsak klic na pomoč. Nekateri med njimi so menili, da je treba neprestano delati ali vsaj biti dejavni, sicer bi pred seboj in drugimi izpadli leni ali slabotni. Neka posvečena oseba je prišla do te točke, da je med sveto mašo gledala na oltar, a se ji je (kasneje je ugotovila, da od izgorelosti) popolnoma stemnilo pred očmi in nekaj časa ni videla prav ničesar. Mnogi so se torej šele potem, ko je bilo kritično, ustavili in v svoj urnik dali počitek.

Zdi se mi, da se je treba truditi za druge, jim pomagati, graditi odnose, a najprej je treba imeti odnos sam s seboj. Kako? Tako da se sprostimo, »izklopimo«, spočijemo, naužijemo pozitivnih spodbud, se notranje umirimo … Na kak način? Kot nam osebn...