Usojena sva drug drugemu:
ti meni s svojo ljubeznijo,
jaz tebi s svojo nebogljenostjo –
ti si moj cilj in tudi jaz sem cilj zate.

Ti zmoreš biti kjerkoli,
jaz sem lahko le v svoji koži;
ti zmoreš biti s komerkoli,
jaz sem lahko le s seboj;
ti zmoreš resnično čutiti vse,
jaz lahko čutim le svoje potrebe;
ti hočeš dobro za vse,
jaz bi rad dobro le zase;
ti si eno z menoj,
jaz sem eno z drugim –
del mene živi zunaj
in kruh drugega me hrani.

A čeprav si poln ljubezni,
si želiš moje ljubezni;
čeprav si bližina sama,
hrepeniš po moji bližini.
Veš, da ti pripadam,
čeprav me nenehno odnaša od tebe;
kot hostija bi te sprejel,
pa ne zmorem biti kruh –
ne uspe mi, da bi te ljubil,
kakor hočem in sanjam.

Pa vendar si v globoki noči vere,
ko upognem svoja kolena
in umolkneta misel in beseda,
v tišini med seboj vse zaupava.
Takrat veva,
da drug brez drugeg...