Torek, 1. 3.

Premiera.

Sedim v zaodrju in čakam na nastop. Polašča se me vznemirjenje in trema. Spreleti me misel: Kolikokrat še? Kolikokrat še to ščemenje? Me čaka še kaka »velika« vloga? Ne le na odru … tudi v življenju? V kateri vlogi bom »umrl«? In umrl?
Tudi zabava po premieri hitro umre . Je že tako, da je vzdušje po premieri premo sorazmerno z vzdušjem študija.

Sreda, 9. 3.

Povabljen sem bil v jutranjo oddajo na televiziji. Mislil sem, da bomo govorili o teatru in premieri, pa me je voditeljica presenetila z dokaj osebnimi vprašanji o mojem »krščanstvu«. In to ravno en dan po tem, ko sem bral Cestnikov komentar, kako se o Bogu na javni televiziji ne sme govoriti . Bil sem zbegan in (prijetno?) presenečen, nepripravljen … šele, ko sem si doma pogledal posnetek, sem si oddahnil: lahko bi bil bolj pogumen, a vsaj kake traparije nisem izustil! Sveti Duh pomaga tudi, ko ga pozabim prositi za pomoč.

Sobota 19. 3.