Pa smo jo imeli – spet eno zgodbo, kjer se je lahko govorilo čez Cerkev, kar je pri nas vedno dobrodošlo; zgodbo, ki so jo lahko skrojili po svoje, pač v skladu z interesi. Gre za »stavko« pletnjarjev na Bledu.

Pletnjarji nas prepričujejo, da Blejsko jezero in otok pripadata vsej Sloveniji in ne le Cerkvi. Lepo. Po tej logiki lahko vsi vozimo in plujemo po jezeru, kolikor nas je volja, saj nam pripada, mar ne? Ni prav daleč čas, ko je bilo tako – no, če si bil Tito. Po petdesetih letih družbene lastnine vsega, tudi Blejskega otoka, se še spomnimo, v kakšnem stanju je bil: stopnice razmajane, nabrežje razpadajoče, na vrhu zanikrna gostilna, cerkev izropana ... Kje so bili pletnjarji takrat, da bi uredili vsaj nabrežje, kjer pristajajo?

Odkar za otok znova skrbi Cerkev oz. župnija Bled, se vsi strinjamo (upam, da tudi pletnjarji, sicer ne vem, kam bi lahko vozili turiste – na zanemarjen otoček prav gotovo ne, sploh pa ne po tej ceni), da je otok prerojen. Nabrežje j...