Slovenci smo po sto petdesetih letih le priznali Prešerna v njegovi veličini: Srečka Kosovela pa še nismo. Kulturna javnost gleda nanj nekako kot na genialen pridatek veliki četverici moderne. Ne vidi ga v njegovi popolnoma samostojni veličini, ki se ostro odraža v naši duhovni literarni panorami. Kaj dela neko poezijo veliko? Najprej gotovo občutljivost njenega avtorja: dovzetnost, ki jo sicer imajo vsi, a jo ima on v izredni meri. Dovzetnost za lepo in grdo, dobro in zlo, vzvišeno in zavrženo. Drugo, kar je za veliko poezijo potrebno, je seveda njena oblika, v glavnem odvisna od avtorjeve kulture. Kar zadeva občutljivost, jo je izrazil Prešeren v verzih:

Bit hočeš poet in ti pretežko
je nositi v prsih pekel al nebo?
Stanu se svojega spomni
in trpi brez miru.

Prešeren ni napisal, ali hočeš biti slovenski poet, ampak samo poet. Prešeren je tukaj nadslovenski, je pračloveški, kakor je sploh njegov genij. Je kakšna podobno...